V Sloveniji se je te dni mudila Zlata Filipović, avtorica Zlatinega dnevnika, ki smo jo k nam povabili kot žirantko na 18. Festivalu dokumentarnega filma. Kljub zelo polnemu urniku in bolezni (imela je zelo visoko temperaturo) si je vzela čas tudi za mlade.
»Zdaj vem, da je bil tisti dan ločnica. Dan, po katerem nisem bila več običajna 11-letnica, ki v svoj dnevnik piše 'Danes se ni zgodilo nič posebnega', ko so iz mojega življenja izginili znaki prejšnjega, brezskrbnega otroštva, v našem življenju pa je zavladala vojna.« S temi besedami je v petek, 11. marca, v Cankarjevem domu v Ljubljani mladim iz osnovnih šol Sostro in Bičevje ter BIC Ljubljana začela pripovedovati svojo resnično zgodbo o dveh letih, ki jih je preživela v obleganem Sarajevu.
Dan prej je obiskala dijakinje in dijake Gimnazije Jesenice, po srečanju z mladimi v Cankarjevem domu pa je svojo zgodbo, pa tudi pomen dnevnika, predstavila še na odmevnem javnem predavanju na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki se ga je udeležilo preko 100 ljudi.
Dnevnik je začela pisati še kot dekletce, ki je bilo uspešno v osnovni in glasbeni šoli ter živela normalno življenje v ljubeči družini, a v 12. letu, ko je v njen svet – in svet vseh Sarajevčanov – kruto posegla vojna, je postal beležka vojne z očmi otroka.
Otroka, ki ni mogel več hoditi v šolo. Otroka, ki dolge mesece ni videl svojih prijateljev in prijateljic ter sorodnikov, saj so živeli na drugi strani mostu, čez katerega je bilo treba teči, da te ne bi zadel ostrostrelec. Zlata je pripovedovala, kako je zmanjkalo elektrike, potem vode, zatem plina in po požigu glavne pošte še telefonskih povezav. Povedala je, kako so morali preurediti stanovanje in se z mamo in očetom praktično preseliti v kuhinjo – saj ta kot edini prostor ni imela oken na okoliške hribe, s katerih so lahko vsak trenutek priletele krogle, granate, bombe. Tam so jedli, spali, se umivali.
Sarajevo je obdano s hribi, kar pomeni, da je bilo praktično »na dlani« in odprto za bombardiranje, metanje granat, strele. In vse to je letelo nad mesto – zato so postale vsakdan tudi tragične novice o ubitih in ranjenih, odraslih in otrocih, znanih in neznanih.
V težkih časih se ljudje izkažejo
Sredi tega težkega življenja so izgubljali vero v ljudi, a obenem se je na neki ravni ta tudi ohranjala: sosedi, ki so jih do takrat komaj poznali, so se izkazali s svojo solidarnostjo, z ljubeznijo, s požrtvovalnostjo. Delili so si hrano, oblačila, težke trenutke v kleti, nudili so si čustveno oporo. Delili so si celo hrano za kanarčka.
Morda ji je ta izkušnja pomagala, da je ohranila zaupanje. Kot pravi, ni jezna, "jeza je kot vreča kamnov, ki jo nosiš s sabo" - čeprav še danes ne razume, kaj se dogaja v glavah ljudeh, ki napadajo in ubijajo. "Kako lahko psihološko povsem ločijo otroka, na katerega streljajo, od svojega otroka," se sprašuje.
Izkušnja vojne pa je v njej tudi razvila "alergijo" na nacionalizme, zastave, simbole, ki so tolikokrat povezani z ločevanjem na "mi in oni".
V obleganem Sarajevu so se veselili paketov humanitarne pomoči, a obenem so se počutili pozabljene od ostalega sveta. Zlata je pripovedovala, da jo je včasih zajemal obup, ko kar ni prišlo do premirja oz. se dogovori o premirju niso uresničevali: "Kako dolgo bo to še trajalo?" Počutili so se zapuščene, pozabljene od vsega sveta. Šele kasneje se je zavedela, da so imeli pravzaprav "srečo", kakorkoli ironično se to sliši; bili so Evropejci, beli, z letalom dve uri oddaljeni od Pariza, v Sarajevu so bili številni tuji novinarji. "Nelagodna realnost je, da je lažje biti bel begunec," je dejala na predavanju na Filozofski fakulteti. Čeprav je bila tudi ona, kot belka, kdaj deležna zmerljivk.
Dnevnik je postal rešilna bilka
Dnevnik, ki ga je Zlata poimenovala Mimmy, se je izkazal za rešitev zanjo in za njeno družino. "Kdo ve, ali bi sploh preživela, če dnevnik ne bi bil objavljen," je dejala. Tuji novinarji v Sarajevu so izvedeli zanj – in njegova objava v Parizu je bila vozovnica zanje iz obleganega mesta, iz katerega jim prej ni uspelo priti, saj niso uspeli zbrati vseh dokumentov oz. se uvrstiti na katerikoli konvoj. Zlato pa je takoj zatem čakala nova preizkušnja – sicer prijetna in v miru, a vseeno izziv za takrat 13-letno dekle. Založnik dnevnika jo je pričakal z nekaj meseci promocijske turneje, ki jo je odpeljala po vsem svetu – od ZDA do Evrope.
Kot je povedala, je bil to zalogaj, a ga je na nek način vzela tudi kot dolžnost. Včasih je imela slabo vest, da je ona lahko odšla, medtem ko so številni ostali in še naprej morali preživljati pekel obleganja. Zavedala se je, da je zgodba iz dnevnika njena zgodba, a hkrati tudi zgodba številnih drugih otrok, ki so prestajali vojno. Svetu jo je pripovedovala tudi zaradi njih.
Marsikdo preko branja njenega dnevnika drugače razume vojno in njene grozote. Včasih so novice za nas preveč oddaljene, da bi jih sploh dojeli. Če pa ljudje preberejo, da smo imeli kanarčka in mačko, kako smo skrbeli tudi zanju, pa se naenkrat počutijo bolj povezane in bolje razumejo situacije. "Včasih je to zaradi mačke, kar je nenavadno, a tako je." Dnevnik po njenih besedah na človeški način pove, kaj konflikt naredi ljudem. In to se številnih, zlasti otrok, zelo dotakne: Zlata še danes prejema prošnje za prijateljstvo na Faceebooku od otrok z vsega sveta.
Zlata Filipović danes živi v Dublinu, ima odlično izobrazbo in uspešno kariero – ustvarja dokumentarne filme in tudi piše. Zelo pa je aktivna tudi v različnih nevladnih organizacijah s področja človekovih pravic, med drugim tudi kot članica izvršnega odbora Amnesty International Irska. Zlata je tudi del zbirk naših kart Izjemni ljudje za boljši svet.
Ste zamudili? Poglejte ali preberite si v medijskih prispevkih, ki jih lahko uporabite tudi kot uvod v pogovor o begunski tematiki.
- Odmevi na TV Slovenija 1, 11. 3. 2016
- Svet na Kanalu A, 11. 3. 2016
- MMC RTV Slo, 13. 3. 2016
- Intervju na siol.net, 15. 3. 2016
- Intervju v oddaji Studio City na TV Slovenija, 21. 3. 2016 (od 14:35 do 19:40)
- Članek v naši reviji Akcija, april 2016
- Intervju v reviji Ona (priloga Dela in Slovenskih novic), 29. 3. 2016
- Članek v Nedeljskem dnevniku, 30. 3. 2016
- Intervju v oddaji Nedeljski gost na Valu 202, 15. 5. 2016
- Zbirka kratkih videoizjav Zlate Filipović o beguncih, vpilivih vojne na otroke, o pomembnosti pisanja in govorjenja o razlikah in o naši zbirki kart Izjemni ljudje za boljši svet
Zlata podpisuje naš izvod njenega dnevnika.
Zlata z žirantkama - levo Dragana T. Trivundža, predsednica slovenske Amnesty, na sredini pa režiserka in scenaristka Urša Menart.
Pred polno predavalnico Filozofske fakultete.
Pred polno predavalnico Filozofske fakultete.
Zlata je tudi del zbirke kart Izjemni ljudje za boljši svet.
Zlata s svojo kartico in Ano Čemažar.
Med dijakinjami in dijaki ter profesoricami Gimnazije Jesenice. Foto: Zala Maja Ravnihar, 2.a.
Med dijakinjami in dijaki ter profesoricami Gimnazije Jesenice. Foto: Zala Maja Ravnihar, 2.a.