Pridejo trenutki, ko se stvari nekako »poklopijo«. Tak trenutek je bil letošnje šolsko leto – obiskala nas je Zlata Filipović, izjemna mlada ženska, ki je pred 20 leti s svojim dnevnikom opozorila na grozote vojne v Bosni in Hercegovini. Zlata je tudi del naše zbirke kart Izjemni ljudje za boljši svet. V zbirki pa je tudi Erin Gruwell, ki je z Zlato povezana na prav poseben način. To šolsko leto je bilo leto, ko so bili naša strpnost, sprejemanje raznolikosti in naš prispevek k boljšemu svetu še posebej na preizkušnji. To troje smo poskušali povezati v nekaj, kar boste lahko prenesli na vaše delo z mladimi in kar vam bo pomagalo, da boste skupaj lahko ustvarjali vključujoče okolje za vse.
Erin Gruwell je bila v 90. letih minulega stoletja mlada učiteljica angleščine, na začetku svoje kariere, polna znanja, ki ga je želela prenesti na mlade tako, kot so jih učili na fakulteti. Prvo službo je dobila na javni šoli v mestu Long Beach v Kaliforniji, kjer so bili oboroženi spopadi med tolpami, droge, (družinsko) nasilje, napetosti med pripadniki različnih manjšin in revščina, predvsem pa vdanost v usodo, nekaj običajnega. Dijaki in dijakinje prvega letnika, ki jih je učila, so bili že na začetku s strani vodstva šole in učiteljev označeni kot »neučljivi«, temu so verjeli tudi dijaki sami, prepričani so bili, da bo nova profesorica, tako kot vse prej, po zelo kratkem času obupala nad njimi in odšla.
Erin se je naučenega učnega načrta držala, dokler se v razredu ni zgodil incident. Ugotovila je, da njeni dijaki in dijakinje ne vedo, kaj je holokavst. Takrat se je odločila ubrati drugačno, težjo pot, ki pa se je izkazala za pravo – večina teh dijakov je maturirala in nadaljevala šolanja ...
Kako ji je to uspelo?
Z branjem dnevnikov Ane Frank in Zlate Filipović, s pisanjem, predvsem pa z zaupanjem v mlade. Z dijakinjam in dijaki je začela pisati dnevnik (vsak je pisal svojega), kjer ni bilo pomembno, kje stoji vejica, temveč je bil to prostor, kjer so mladi lahko pisali o svojih izkušnjah in občutjih. K razmisleku jih je spodbujala tako, da jim je predlagala vprašanja oz. iztočnice za pisanje, ki so se navezovala na v razredu obravnavano snov in tematiko, vendar pa so spodbujala k dodajanju osebne perspektive.
Dnevniki so bili anonimni, označeni zgolj s številko, zato so si jih lahko izmenjevali in tako spoznavali življenjske zgodbe in okoliščine svojih sošolk in sošolcev. Tako so se spoznavali med sabo in ugotovili, da imajo vsi pravzaprav enake želje, cilje in strahove ter da jih ranijo in prizadanejo enake stvari. Ugotovili so, da niso sami.
Kaj vse se je dogajalo v učnem procesu, kjer so povsem nemotivirani najstniki postali gonilo sprememb v svojem okolju, si lahko pogledate v filmu Freedom Writers, predlagamo pa tudi branje knjige The Freedom Writers Diary, kjer so zbrani ti dnevniški zapisi. V Šoli človekovih pravic imamo svoj izvod, ki vam ga z veseljem posodimo.
Zgodba Erin Gruwell in njenih dijakinj in dijakov iz razreda številka 102 je postala zgodba o uspehu mladih, ki so začeli verjeti vase, predvsem pa so se naučili sprejemati druge in sebe. Erin danes vodi svojo fundacijo, kjer učitelje opremljajo z znanji, kako skozi kreativne pristope in pisanje dnevnikov ustvarjati strpna in vključujoča učna okolja, kjer imajo vsi posamezniki možnost napredovati. Izdali so tudi knjigo Teaching Hope, kjer učitelji (nekateri med njimi so prav ti bivši dijaki iz razreda 102) opisujejo svoje izkušnje in rešitve iz razredov, ter priročnik s predlogi za aktivnosti v razredu (tudi ti dve knjigi sta na voljo v knjižnici Šole človekovih pravic).
Zlata Filipović, Erin Gruwell in Freedom Writers ...
Dolgujemo še pojasnilo glede Zlate. Kot rečeno – dijakinje in dijaki so prebrali njen dnevnik, ki se jih je tako dotaknil, da so ji pisali pisma in jo povabili na obisk v Kalifornijo. Organizirali so tudi košarkarski turnir, kjer so zbrali denar za njeno letalsko vozovnico in za pomoč otrokom, ki so ostali ujeti v vojni Bosni. In zakaj je bila ameriškim dijakom zanimiva neka deklica iz Bosne? Odgovarja Zlata Filipović.
Kaj lahko storite vi?
Čeprav v naših šolah ni učencev, ki k pouku hodijo s pištolo in na poti domov vsak dan trepetajo, kdaj jih bodo ustrelili, pa so žal med njimi takšni, ki se doma soočajo s hudo revščino, jim grozi deložacija, so žrtve fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja, so k nam prišli nedavno iz popolnoma drugega okolja, so temnejše polti ali pa so »drugačni«, ker npr. nosijo očala, jecljajo ali pa ne marajo nogometa in jim je všeč roza barva ...
Želimo si, da bi bile naše šole prostor, kjer se mladi počutijo varne in so sprejeti takšni, kot so. Predvsem pa verjamemo, da imajo otroci in mladi več skupnega, kot pa je med njimi razlik.
Novo šolsko leto lahko začnete z iskanjem teh skupnih točk. Razredne ure lahko namenite pisanju in prebiranju dnevniških zapisov ali ustvarjanju prijetnega in pozitivnega okolja za vse. Nam je zelo všeč tale uvodna aktivnost, ki jo v razredu izvaja Erin Gruwell:
MOJ GRB
Cilj aktivnosti je, da se sošolke in sošolci spoznajo med sabo na kreativen način, tako da izdelajo svoj grb. Porišejo, popišejo in okrasijo ga tako, da odseva različne vidike njihovega življenja. Grb je razdeljen na štiri polja, ki izražajo posameznikove cilje, najljubše stvari, vzornike in lastnost, ki jih dela edinstvene. Izdelajte svoj grb, da bodo mladi spoznali tudi vas!
Grbe nato uporabite za okrasitev in personalizacijo razreda, hkrati pa bodo učenke in učence stalno spominjali, kaj imate/jo skupnega in zakaj so edinstveni. Eden od udeležencev je po koncu dejal: »Grb mi je pomagal deliti svojo osebnost s celim razredom. Najboljši del je bil, ko smo grbe obesili po stenah. To mi je pomagalo videti, koliko skupnega imamo s sošolci, tudi z učiteljico.«
Za izvedbo aktivnosti potrebujete: predlogo za izdelavo grba (kliknite za prenos), risalni ali trši papir, škarje, lepilo, flomastre, revije, časopise, najrazličnejše ustvarjalne pripomočke (bleščice, nalepke, trakove, gumbe ...), fotografijo vsakega učenca.
Potek aktivnosti:
- Udeležencem najprej pokažite svoj že izdelan grb. Razdelite jim papirje in pripomočke za ustvarjanje.
- Udeleženci naj grb s predloge prerišejo na risalni list (lahko uporabite tudi večji format).
- Na sredino naj nalepijo (ali narišejo, če nimate fotografij) svojo sliko.
- Udeleženci naj zapolnijo še ostale prostore, in sicer:
Št. 1: Cilji: Ta prostor predstavlja posameznikove kratko- in dolgoročne cilje, ki se lahko nanašajo na zasebno življenje, šolo, poklicno pot, družino ...
Št. 2: Najljubše stvari: To je prostor, kjer predstavijo svoje najljubše stvari, npr. šport, žival, konjičke, zabavne vsebine ...
Št. 3: Nekdo, ki ga občuduješ: Udeleženci naj narišejo ali nalepijo sliko osebe, ki jo občudujejo. Lahko tudi napišejo (ali izrežejo iz časopisa in nalepijo) besede, ki označujejo to, zaradi česar občudujejo tega posameznika. Predlogi: družinski član, aktivist, športnik, glasbenik, znana osebnost, zgodovinska osebnost ...
Št. 4: Zakaj sem edinstven/a?: Udeleženci uporabijo besede, slike ali fotografije, s čimer ostalim pokažejo, zakaj so edinstveni. Povejte jim, naj izrazijo/opišejo svoje osebnostne značilnosti, talente, posebnosti, npr. »odlično kuham«, »dobra v košarki«, »strasten plesalec« ...
Trak: Slogan: Na trak, ki teče čez grb, udeleženci napišejo svoj osebni slogan. To je tudi odlična priložnost, da povejo, kaj beseda »slogan« sploh pomeni, in naštejejo nekaj izrekov pomembnih posameznikov, npr. Gandhijev »Sam bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu«, ali citat Ane Frank »Kljub vsemu še vedno verjamem, da so ljudje v resnici dobri po srcu«.
- Ko udeleženci izdelajo svoj grb, prosite prostovoljce, naj svoje grbe predstavijo ostalim.
- Na koncu grbe obesite po stenah razreda. To je hiter način, kako navaden razred spremeniti v zabaven prostor za učenje, poln življenja in barv. Mladi bodo ponosni na svoje izdelke, skozi razstavljene grbe pa bodo lahko izvedeli več o svojih sošolkah in sošolcih.
Aktivnost lahko nadaljujete oz. nadgradite tako, da služi kot uvod v pisanje dnevnika. Mlade lahko k pisanju spodbudite tako, da v prvem zapisu napišejo, zakaj so edinstveni. Tako bodo vzpostavili stik – z dnevnikom, s potencialnimi bralci, predvsem pa bodo začeli razmišljati o sebi. Pisanje dnevnikov lahko nadaljujete in prilagajate trenutnemu dogajanju v razredu in na šoli. Možnosti so praktično neomejene – edino pomembno pravilo je, da morajo biti vsi zapisi v dnevnikih resnični.
Pri tem vam lahko pomagajo/mo ...
Upamo, da boste tudi vi poletje izkoristili za počitek, predvsem pa za zbiranje moči in idej za novo šolsko leto. Predvsem pa upamo, da vam bodo pri tem v pomoč naša že obstoječa gradiva, pa tudi zgoraj omenjena literatura:
Frank, Anne: Dnevnik Ane Frank
Filipović, Zlata: Zlatin dnevnik
Gruwell, Erin: The Freedom Writers Diary
Gruwell, Erin: Teaching Hope
Gruwell, Erin: The Freedom Writers Diary Teacher's Guide
Filipović, Zlata: Stolen Voices: Young People's War Diaries, from World War I to Iraq