Po izobrazbi socialna delavka. 16 let šolska svetovalna delavka. Pet let mentorica projektnega učenja za mlade. Mama treh otrok. Tako se je Tina Plahutnik predstavila sama. Mi dodajmo še: multiplikatorka vsebin naše Šole človekovih pravic in naša letošnja žirantka na Festivalu dokumentarnega filma.
"Ves čas lovim priložnosti za ohranjanje identitete socialne delavke. Pogled socialne delavke na človeka je drugačen kot pedagoški, širši, bolj povezan s sprejemanjem človeka in sobivanjem s človekom, ki ni učenec ali starš, ampak sta človeka."
Tina je iskriva in topla sogovornica, zaposlena na OŠ Frana Albrehta v Kamniku, kjer dela v 85-članskem pedagoškem kolektivu in ves čas išče priložnosti za to, da ohranja identiteto socialne delavke in si širi obzorja. Že več let piše članke o vzgoji za revijo za predšolske otroke Zmajček, kjer se kali v tem, da stvari ubesedi tako, da »spodbujam razmišljanje, ne določam, kako je prav«.
Tinini odgovori – v intervjuju jo tikamo, ker se poznamo in sodelujemo že leta – izpričujejo širino njenega razmišljanja.
Kako si začela sodelovati z Amnesty?
Prvič sem poslušala Simono (Podobnikar, našo vodjo učenja človekovih pravic) na seminarju za otroški parlament v organizaciji Zveze prijateljev mladine Slovenije. S predstavljenim načinom dela me navdušila, spomnila me je na PUM in na moje izobraževanje na Andragoškem centru. Začela sem sodelovati preko Šole človekovih pravic, Simono in prostovoljce sem povabila na šolo, da naredijo delavnice (da otrokom "razburkamo" možgane). Kasneje pa sem od Simone dobila vabilo za sodelovanje v mednarodnem projektu "Zahtevamo dostojanstvo", kjer se je obravnavala revščina.
Bila sem presenečena in navdušena, ker sem vedno pripravljena še kaj početi, poleg tega imam strah, da bi ostala v svojem kotičku, da si ne bi širila obzorja in da se ne bi zavedala lastne omejenosti, ki je del vsakega človeka. Takoj sem bila za, počaščena, da se bila povabljena kot učiteljica-strokovnjakinja. Na nepozabnih delavnicah v Londonu na Amnesty smo delali priročnik za ta projekt. Ostali so bili strokovnjaki na področju človekovih pravic, jaz pa sem morala biti pri pripravi delavnic pozorna na to, ali bodo otrokom zanimive in ali se da aktivnost narediti v razredu (kjer je čas vedno omejen).
Kaj si še počela, kaj ti je ostalo v spominu?
Ena nepozabna situacija je prav od takrat, ko smo delali ta priročnik v Londonu. Drža moderatorjev delavnic je bila takšna, da je dajala udeležencem iz »globalnega juga« vtis, da bo "globalni sever" povedal, kaj je dobro zanje. Jaz tega nisem videla, a potem se je oglasil Moses iz Kenije: "Ali lahko vsaj mi na AI nehamo govoriti o globalnem severu in jugu?" Ta izjava me je zaznamovala. In potem smo začeli to "luščiti". Tudi ob obisku Malezije leta 2011 (prav tako z Amnesty, v okviru omenjenega projekta) sem začutila, kaj pomeni ta naš evropocentrizem in zaslepljenost s tem, da mi vemo, kakšen način življenja in vrednote so prave. To je dolgoročno vplivalo name.
Kot socialna delavka sem vedno skušala videti ljudi z njihove perspektive, ampak v bistvu sebe nosiš s seboj in posameznika zaznamuje tudi kulturni prostor, ki mu pripada. Res mi je bilo dragoceno, da sem se zavedela, kako smo zaverovani v svoj prav, kako celo pokroviteljsko rečemo, da ima preostali svet "drugačen način življenja" …
Ob tem se spomnim: ko naju je s Simono gostitelj iz Amnesty Malezija Yohendra Nadarayan peljal v neko trgovino s CD-ji in DVD-ji, je bilo morda četrtino polic holivudske in ameriške produkcije, ostalo indijska, kitajska ...
Ko nas je Yohendre leta 2012 obiskal, je bil tudi na tvoji šoli, kajne? Prej si omenila, kako je bilo zanj že bolj običajno snemanje s telefoni za aktivistične in druge potrebe ..?
Ja, na našo šolo sta takrat prišla Yohendra in Vongai Chikwanda iz Amnesty Zimbabve. Po pripovedovanju Yohendre so bili oni digitalno bolj napredni. Otrokom je navrgel: "Imate telefon? Posnemite!" Pri nas to takrat še ni bilo tako razširjeno; ko so naši učenci zanju pripravili video predstavitev Kamnika, je to uredil nekdo, ki je bil za to spreten, takrat ni vsak snemal, kot je to zdaj.
Kaj ti je v naši Šoli človekovih pravic koristno, fajn?
Materiali so dobri. Stalno uporabljam dve delavnici ("palec" in "tudi ti si lahko v vlogi x"). Všeč mi je, da lahko pogledam na spletno stran, ko rabim, ker vem, da bom kaj našla. Danes je taka poplava delavnic, Amnesty pa ima stvari, ki so mi pisane na kožo. Uporabne … V šoli smo s časom ves čas omejeni, zato so mi všeč kratke aktivnosti, ki omogočijo, da je dovolj časa tudi za debato.
Jaz lahko teme obravnavam na razrednih urah ali če mi omogočijo obisk pri kakem predmetu (npr. pri etiki), včasih v okviru dneva dejavnosti. Sama redko človekove pravice obravnavam ločeno od drugih tem. Običajno jih kam vključim. Vaše novice preberem, potem pa informacije uporabim, ko rabim. Npr. v okviru delavnice o spolnosti, katere namen je z devetošolci spregovoriti o spolnosti, odnosu do sebe, zaščiti, na mojo ali pobudo otrok spregovorimo o obrezovanju ženskih spolnih organov ali pa o istospolno usmerjenih. Tak način se mi zdi boljši, tako človekove pravice postanejo del našega življenja.
Kaj pogrešaš oz. bi si želela več?
Kakšno izobraževanje več. Upam, da ne bodo zaradi zmanjševanja stroškov postali pogosti webinarji. Zelo je dragoceno, da se srečaš z ljudmi – ne le zaradi vsebine, ampak tudi za dograjevanje mreže. Srečanja bi lahko bila pogostejša in krajša. Želim si tudi več vsebin v obliki videa. Za video lahko v šoli "odškrneš" čas.
Kaj ti pomenijo človekove pravice?
Ves čas razmišljam o eni besedi, ki se mi zdi zelo ustrezna: sobivanje. Želim si, da bi ljudje lahko sobivali tako, da bi spoštovali soseda, sošolca, sodelavca ..., da bi bili v svoji edinstvenosti sprejeti in se čutili varne kljub raznolikosti. Seveda z upoštevanjem drugega. Druga moja asociacija na človekove pravice je sprejemanje. Beseda strpnost se mi ne zdi primerna. Ker ima noter trpljenje. Ne vem, če bi slovenisti tako rekli, a jaz jo tako dojemam: »strpeti moraš z nekom«. Dokler bomo trpeli en z drugim, se lahko o človekovih pravicah pogovarjamo le v formalnem, pravnem smislu. Želela bi si, da bi presegli pravniško razmišljanje o človeku.
Kako mladi dojemajo človekove pravice?
Ne izpostavljajo jih zelo. Razen podnebne, podnebni štrajki so jih zbudili, da so začeli razmišljati in se oglašati. Prej pa se mi je zdelo, da je bilo deset let nepozornosti. Otroci rabijo spodbudo. Osnovnošolci so še majhni, »ujeti« v svojih razredih, družinah. Manj spremljajo svet okoli sebe, tudi na socialnih omrežjih klepetajo o svojih stvareh. A podnebni aktivizem … Greta je res naredila nek premik. Zdaj je vznemirjenost, prej je bila ležernost.
Kot sem govorila prej – pomembno je sprejemanje na »mikro« ravni, tu mora šola narediti še veliko. Npr., opažam, da se sovražni govor, ki je v družbi vedno bolj sprejemljiv, širi tudi med otroki. Treba jih je senzibilizirati, opomniti, da beseda pač boli in da beseda ni le beseda. Res je, da otroci včasih naredijo le posnetek tega, kar slišijo. A če jih spomnim na neprimernost izjave, rečejo: "Pa nisem tako mislil." … In potem jim jaz rečem: "Potem pa ne tako rečt …" Pomagam jim najti besede, da svoje občutke in razmišljanja izrazijo na sprejemljiv način in se spoštljivosti in sprejemanja učim skupaj z njimi.
Kaj ti bo ostalo v spominu iz dela žirija FDF?
Že ko sem bila v preteklih letih v žirijah z režiserjem Miho Hočevarjem in še s tretjo osebo (vsako leto so se menjali), kjer smo ocenjevali kratke filme otrok, me je navdušilo, kako režiserji vidijo stvari. In zdaj spet. Kako sva z Maryse debatirali o tem, kako vidiva stvari. Potem pa je Rok, verjetno deset let mlajši od mene, od Maryse pa še več, naredil piko. Fajn sestavljena žirija je bila. Režiserski prispevek je neprecenljiv, Rok je videl filmske prvine, a seveda tudi zgodbe, z Maryse sva poudarjali, kaj se naju je dotaknilo. V odločanju pa smo bili povsem enotni.
Filmi so bili res krasni. Ko sem jih pogledala, sem si rekla, da je krivično, da moramo reči, kateri je najboljši … Ta Advokatinja, kaj dela. Kakšno moč dobiš, ko gledaš film o njej. Ti, kot človek, dobiš moč. Rečeš si, res, treba se je boriti, treba je nekaj narediti! Ali pa Vzorno vedenje … ta melanholičnost filma, ujetost, iskanje smisla, vsak dan, ko veš, da te nič ne čaka, ko ne moreš uresničevati svojih potreb in želja, ko ti ostane samo še hrepenenje po nedosegljivem. Ne moreš ne razmišljati o tem. Tu sva si z Maryse delili občutke, da ne moreš nehati misliti o filmu. In te delavke (v dokumentarcu Delo v tujini) … kakšen trening daš čez, da greš nekam pospravljati, paziti otroke, pretresljivo, na kaj morajo biti pripravljene in kaj morajo kar prenašati. Koliko jih je in kako so nevidne. In ta deklica iz Sirije, razpetost med staršema, kako v vojni poskrbeti za otroka in opravljati poslanstvo (film Za Samo). Pa seveda zmagovalec, Kolektiv. Če je kdaj prav, da je bil ta dokumentarni film prikazan, je zdaj … Tudi zato, ker imamo vedno občutek, ko govorimo o človekovih pravicah, da se govori o nekih drugih ljudeh, nekih manjšinah, ranljivih skupinah … Film te zadane v bistvo, prežene prevzetnost in občutek privilegiranosti srednjega razreda, ki živi v razmeroma ugodnem okolju. Kot je rekel režiser: "Vsi smo kolektiv."
In za konec še ...
