Renato Flis je po izobrazbi profesor zgodovine in geografije, na Srednji šoli za oblikovanje v Mariboru pa poučuje tudi družboslovje. Med drugim pa sodeluje tudi z našo Šolo človekovih pravic. Sociološke in humanistične teme so mu zelo blizu in včasih se sprašuje, zakaj se ni odločil za študij sociologije. Renato je tudi eden izmed avtorjev programa aktivno državljanstvo za srednje šole. Profesor, razrednik, mentor dijaške skupnosti in torej aktiven uporabnik naših vsebin, ki mu človekove pravice predstavljajo način življenja. Svojim dijakom vsakodnevno sporoča, naj se veselijo življenja in jih s svojo pozitivno energijo in prijetnim nasmehom uči, da razmišljajo s svojo glavo in se ne bojijo izraziti svojega mnenja. Dijakinje v razredu opozarja na neenakopravnost žensk v družbi in jih spodbuja k razpravam in izmenjavi mnenj. V razredu odpira raznolike teme in ne vidi problema v tem, da se z vsebino šolske ure oddalji od učnega načrta. Svoje dijake in dijakinje pripravlja na odraslo življenje ter je do njih vedno iskren. Oni pa seveda to še kako cenijo.
Ste imeli danes že naporen dan? Sem vas morda ujela v »gneči«? (Zjutraj nas je prosil za spremembo ure intervjuja, zaradi dodatnega nadomeščanja.)
Res je, vendar pa je ta del v bistvu zaključek današnjega delovnega dne, tisti prijetni del na koncu.
Kako in kdaj se je začelo vaše sodelovanje z Amnesty?
Z Amnesty sem začel sodelovati kot učitelj približno pred desetimi leti, ne spomnim se točno, kdaj je bilo. Mislim pa, da se je sodelovanje začelo preko vaših ponudb in vabil na delavnice na temo človekovih pravic. Potem so začeli prihajati vaši prostovoljci in študenti na našo šolo, kjer so izvajali delavnice za dijake z različnimi temami s področja človekovih pravic. Sodelovanje se je nato iz leta v leto še poglabljalo.
Kaj se vam zdi v naši Šoli človekovih pravic koristno in kje vidite prostor za izboljšavo?
Delavnice, ki ste jih izvajali v preteklosti, seveda zdaj v času covida jih nismo imeli, smo pa sodelovali v okviru projekta Start the Change, tu pa je bil velik interes med dijaki. Moje osebno mnenje je tudi, da so našim dijakom teme človekovih pravic morda še nekoliko bližje kot drugim. Interes med dijaki je bil torej velik, tudi meni se zdijo to pomembne reči, ki naj bi jih dali mladim dijakom v šoli. Z vsebinami sem bil zadovoljen in nisem videl nekih dodatnih možnosti za izboljšave oziroma nimam dodatnih predlogov. Delavnice ste tudi posodobljali, dodajali nove tematike glede na aktualnost. Potem bi rad pohvalil tudi spletno mesto s precej redno ažuriranim gradivom, od video vsebin do pisanja pisem in peticij. Kadar sem potreboval kakšen plakat, je bilo vaš odziv dober. Moram omeniti, da sem vsa gradiva s pridom uporabljal pri pouku oziroma jih še zdaj. Na primer video ženske iz Kibere, ki mi še danes pride prav, kadar želim pokazati kakšne so razmere v teh delih sveta, saj poučujem tudi geografijo. Bom rekel: super. Samo tako naprej! Jaz sem zelo zadovoljen s tem, kar pripravljate in kako podpirate učitelje pri podajanju vsebin, ki jih lahko izkoristimo pri svojih urah.
Hvala, nas zelo veseli, da se vam naše vsebine zdijo koristne. Izvedeli smo tudi, da ste eden izmed avtorjev programa za aktivno državljanstvo in nas zanima, kako ste se kot zgodovinar in geograf znašli v tej vlogi?
Drži, res sem po izobrazbi zgodovinar in geograf, na naši srednji šoli pa poučujem tudi družboslovje. Pri družboslovju je seveda tudi del socioloških vsebin. V vseh teh letih poučevanja, lastnega izobraževanje in iskanja lastnih interesov sem spoznal, da so mi družboslovno-humanistične in tudi aktivistične vsebine zelo blizu. Pogosto sem bil tudi aktiven v skupini za družboslovje, torej v študijski skupini, ki jo organizira Zavod za šolstvo. Tu sem v začetku kaj pripravil in na različne načine sodeloval. Geografija ima del, ki se ukvarja z naravnim okoljem, sebe pa morda malo bolj vidim v delu, ki se ukvarja z družbo. Včasih se vprašam, zakaj nisem študiral sociologije. K programu so me povabili iz Zavoda za šolstvo, preko študijske skupine, torej s strani svetovalcev za družboslovje. Tam sem se znašel v skupini učiteljev, bili pa so tudi sociologi, filozofi itd.
Na kakšen način motivirate svoje dijake za aktivno državljanstvo? Verjetno koristite tudi vsebino programa in kako ga vpeljete v praksi med svoje dijake.
Ravno danes smo imeli sestanek dijaške skupnosti, že tretje leto zapored sem njen mentor skupnosti. Karantene so sicer v zadnjih dveh letih onemogočile delovanje v celotnem obsegu, vendar vseeno vidim to skupnost kot eno izmed možnosti, da se dijaki aktivirajo in izražajo svoje želje, interese vezane na šolsko dogajanje, med zaprtjem šol pa smo videli, da tudi širše družbene teme. To je en del, drugi del pa so seveda tudi učne ure. Na primer pri geografiji med poučevanjem o svetu zelo hitro naletiš na najrazličnejša vprašanja človekovih pravic, enako pa tudi pri zgodovini, ki spremlja preteklost človekovih pravic. Dijakom želim približati teme in jih spodbuditi, da izrazijo svoje mnenje. Vedno jim povem, da se ne rabimo strinjati in da imajo lahko drugačno mnenje od mojega in da vsako mnenje spoštujem, če je izraženo na primeren način. Pomembno je, da imajo mnenje, da ga argumentirajo. Poskušam jim povedati, da jih ne sme biti strah kaj vprašati ali kaj povedati ter jih spodbujam, da so aktivni pri pouku, pri dijaški skupnosti in v okviru kakšnih projektov. Želim si, da to sodelovanje začutijo in morda tudi kasneje v življenju, ko bodo odrasli to udejanjajo kot aktivni državljani. V šoli je dobra možnost, da se to razvije. Ko mlad človek dobi občutek, da ni nikjer slišan, potem bo enako razmišljal, ko bo odrasel.
Se strinjam z vami. Če pogledam leta svojega izobraževanja sem vsekakor mnenja, da je bilo tovrstnega izobraževanje premalo in da manjka tudi vsebin, ki bi vzpodbujale izražanje lastnega mnenja. Tako, da odlično.
Tudi s pomočjo krožkov na šoli pri dijakih prižigamo neko vedoželjnost, radovednost, željo po znanju in tem, da poiščejo teme, ki jih zanimajo. Tukaj se najdejo tudi tisti, ki jih zanimajo človekove pravice in nato postanejo na tem področju kar aktivni.
Ko sva ravno pri temi človekovih pravic bi vas želela vprašati, kaj vam pomenijo in kako vam jih na izviren način uspe predstaviti svojim dijakom?
Človekove pravice se mi zdijo pomembne, zame ni to le nekaj, kar je zapisano na papirju. Vanje verjamem in želim tudi na tak način živeti. Biti iskren do dijakov. Verjamem v njih in predstavljajo mi trajen dosežek človeške družbe v zadnjih 70 ali 80 letih. Seveda ni povsod vse idealno, daleč od tega. Vseeno pa nisem tako črnogled in se mi zdi, da kot človeška družba napredujemo. Slabe novice iz sveta ali iz domačega okolja se tudi marsikdaj, tudi zaradi delovanja Amnesty, spremenijo na dobro. Jaz pa živim na način, da spoštujem te pravice.
Verjetno kdaj tudi svojim dijakom predstavite kakšne primere, kjer so kršene človekove pravice ali pa jim njihove pravice morda le predstavite, da se z njimi seznanijo.
Seveda, velikokrat izpostavim. Vsa ta leta sem razrednik v oddelkih, kjer je velika večina deklet (frizerski oddelki) in velikokrat se dotaknemo teme pravic žensk in enakopravnosti spolov. Pri geografiji, na primer, govorimo o položaju žensk v drugih delih sveta, prav tako pri zgodovini. Ravno te dni smo pri zgodovini odprli učbenik znanih osebnosti slovenske zgodovine in videli samo moške, praktično niti ene slike ženske. Kot da bi se dekleta šolala v Iranu, ampak žensk praktično ni. Kako jih ni, če sestavljajo polovico družbe? Potem dijakinje vprašam, kaj vam to pomeni, kaj vam to sporoča, kako podzavestno gledate na to, ali na to sploh pomislite. Tam imamo seznam imen Cankar, Prešeren, Plečnik, ampak niti ene ženske. Kakšen je danes vaš položaj v družbi? Na take načine želim opozarjati in jih učiti, take teme pa običajno pridejo kar spontano pri uri, kjer se lahko odpre tudi kakšna razprava, nimam problema s tem, da ne delamo točno to, kar imamo zapisano v učni pripravi.
Meni se zdi to izredno pomembno, saj se verjetno večina teh deklet kasneje v življenju ne bo srečala s takimi vprašanji.
Ja, zato jih jaz opozorim na to, da se niti ne zavedajo, da vidijo tam samo moške, ampak sprejemajo to kot neka dejstva. Ženska ne more biti znanstvenica, pisateljica, umetnica. To jim veliko pove o družbi 100 let nazaj in tudi o tem, da se je danes že marsikaj spremenilo.
Malo sva že govorila o vaših metodah poučevanja, pa vendar, katere vaše metode poučevanja imajo pri dijakih najboljši odziv in bi jih priporočili tudi drugim učiteljem?
Pri urah in pri delavnicah se spomnim na vaše gradivo, ki ga vsako leto pripravite ob maratonu pisanja apelov v decembru. To se mi res zdi super, pri vas najdem vsa gradiva, ki jih potrebujem, nekatere mi pošljete tudi na šolo. To absolutno vsako leto uporabim. Lani smo pisali na daljavo, jaz sem dijakom predvajal posnetke, jim kaj razložil o primerih. Tako da vsekakor to gradivo uporabim vsako leto. Akcijo Pišem za pravice bi priporočil tudi vsakemu učitelju. Pri pripravi ni potrebno niti veliko truda in vsak lahko to pripravi na svoji šoli.
Se vam je akcija Pišem za pravice zdela tudi dobro sprejeta s strani dijakov?
Ja, seveda, mi že vsa ta leta zbiramo in pišemo peticije. Včasih se pridružijo tudi drugi učitelji. Učiteljem tujega jezika dostikrat ponudim različna gradiva v angleškem jeziku in potem lahko to uporabijo. Malo sem sedaj pozabil vprašanje (smeh).
Kako kaj dijaki sprejemajo to akcijo?
Ja, mislim, da je odziv dober. Vsako leto jim tudi povem, da sodelovanje ni obvezno, kdor ne želi, ni treba, da sodeluje. Če se s tem še niso srečali v osnovni šoli, se dijaki sedaj prvič srečajo s tovrstnimi osebnimi zgodbami. V večini je odziv zelo pozitiven, so pa seveda tudi posamezniki, ki nimajo toliko interesa.
Nas zelo veseli, da so dijaki zainteresirani. Za konec bi vas še vprašala, kakšen je vaš življenjski moto in kaj vsakodnevno sporočilo dijakom?
Naj se veselijo življenja, življenje je nekaj pozitivnega in lepega. Naj izkoristijo to. So vzponi in padci, kot sedaj v šoli enako kasneje v življenju. Kot geograf sem videl tudi dosti sveta in moram reči, da nam tukaj ne manjka prav dosti. Poskušam živeti v skladu s tem, v kar verjamem, biti iskren do dijakov in biti to, kar v resnici sem. Tudi dijaki to hitro prepoznajo in cenijo. Bodi to, kar si!
Pogovarjala se je Taja Premk.