Evropske družbe migracije dojemajo kot enega največjih globalnih izzivov. (Pre)pogosto jih povezujemo z »izrednim stanjem«, »težavo«, pozabljamo pa, da so zgodovinski in družbeni strukturni fenomen, ki pozitivno prispeva v skupnosti, v katerih živimo.
Migracije so naravni fenomen in v našem vse bolj povezanem svetu ena od značilnosti današnjega časa. Po podatkih iz leta 2017 je v svetu 257,7 milijona migrantov (približno 3,4 odstotka svetovnega prebivalstva), med njimi je 48 odstotkov žensk.
Migracije so lahko prostovoljne ali neprostovoljne (to so begunci ali ljudje, ki v svoji državi ne najdejo možnosti za preživljanje), stalne ali začasne ter imajo različne vzroke (»gonilo« migracij).
Migracije pomembno prispevajo k vsem vidikom gospodarskega in družbenega razvoja po vsem svetu, in bodo kot take ključ do doseganja ciljev trajnostnega razvoja.
Vzrok za migracije so lahko pomanjkljive priložnosti v izvornih državah. Migracije lahko v teh državah povečajo razvoj in vlaganje vanje, po drugi strani pa zapolnijo luknje na trgu dela v državah gostiteljicah in prispevajo k razvoju v tranzitnih državah, preko katerih migranti potujejo. So močno orodje za zmanjševanju revščine – ne le za migrant(ke)e osebno, temveč tudi za njihove družine in širše skupnosti.
Agenda 2030 izrecno omenja migracije in pripoznava ekonomsko vrednost migrantov: migrantske delavce izrecno omenja 8. cilj glede gospodarske rasti in dostojnega dela; vprašanje tihotapljenja je omenjeno kot del 16. cilja glede miroljubnih družb; 10. cilj poziva k zmanjšanju stroškov transakcije denarnih nakazil; status migranta je omenjen v 17. cilju. Tu je še cilj 10.7, ki poziva k olajšanju »varnih, zakonitih in odgovornih migracij« in izvajanju »dobro upravljanih migracijskih politik«.
V letu 2019 je bilo v svetu 29,5 milijona beguncev. Za veliko večino, trenutno 80 odstotkov, skrbijo manj razvite regije. Ta trend velja že dolga leta. Največ begunk in beguncev gostijo: Turčija (več kot 3,7 milijona), Jordanija (več kot 2,9 milijona), Libanon (več kot 1,4 milijona),Pakistan (1,4 milijona),Uganda (več kot 1,1 milijona), Nemčija (več kot milijon), Iran (979.400), Etiopija (921.000), Sudan (908.700), Bangladeš (906.600).
Države, ki gostijo tako veliko število ljudi, ne morejo poskrbeti zanje. Mnogi begunci živijo v obupni revščini, brez dostopa do osnovnih storitev in brez upanja za prihodnost. Ni presenetljivo, da so obupani, radi bi se preselili drugam, in nekateri so pripravljeni tvegati in se podati na nevarno potovanje, da bi skušali najti boljše življenje. Če bi vse države – ali večina njih – prevzele pravičen delež odgovornosti za gostitev beguncev, nobena država ne bi bila preobremenjena. »Pravičen delež« lahko temelji na razumnih kriterijih, kot so nacionalno bogastvo, velikost populacije in stopnja brezposelnosti.
O migracijah, beguncih in njihovih človekovih pravicah
Ljudje se iz različnih razlogov že od nekdaj selimo in se bomo tudi v prihodnje. Ali ob povečanem številu migracij potrebujemo tudi nove zakone, ki bi ščitili človekove pravice beguncev? (Dolžina: 01:44)
Begunci imajo pravice, države so jih dolžne spoštovati
Iz kje izhajajo človekove pravice beguncev? Katere pravice imajo? (Dolžina: 02:57)
Pravice beguncev so znak civilizacije
Pravice beguncev niso nove - najdemo jih že v 3500 let starih dokumentih (Dolžina: 02:59)
Kaj je deljenje odgovornosti vlad za begunce?
Države bi si morale razdeliti odgovornost za begunce - tako bi lahko zaščitili vse, ki bežijo, ne da bi ogrožali blagostanje prebivalk in prebivalcev gostujočih držav. (Dolžina: 02:28)
"Nikdar si nisem mislil, da bom postal begunec."
Nihče si nikoli ne predstavlja, da bo postal begunec ali begunka. Odločitev, s katero morajo živeti do konca življenja, morajo sprejeti v trenutku. (Dolžina. 00:56)