»Veliko mi pomeni, da pogledam izven svojega mehurčka ... k temu spodbujam tudi mlade«
Staša Benko je po poklicu profesorica francoščine in angleščine. Že tretje leto dela na programu popestrimo šolo na Srednji šoli Veno Pilon Ajdovščina.
S slovensko Amnesty je v študentskih letih začela sodelovati kot prostovoljka, zdaj pa se z nami povezuje v vlogi učiteljice. Ujeli smo jo spomladi, tik pred porodniškim dopustom, ko se je pripravljala na nove izzive.
Kako se je začelo tvoje sodelovanje z Amnesty? Kaj ti najbolj paše pri sodelovanju z nami?
Ko sem bila še študentka, sem v enem novičniku zasledila, da Amnesty International Slovenije išče prostovoljca za tolmačenje iz francoščine v slovenščino. Prijavila sem se in se kmalu zatem udeležila konference na temo, ki mi je bila precej neznana. To je bil moj prvi neposredni stik z organizacijo. Tako sem spoznala Simono (Podobnikar, vodjo programa učenja človekovih pravic) in številne udeležence s celega sveta.
Prevzel me je njihov duh, nekoliko uporniški, odprt, raziskovalen … Polni so bili izkušenj in videlo se je, da po svetu hodijo z radovednimi in kritičnimi očmi, da si želijo sprememb. To mi je še danes pri ljudeh iz Amnesty najbolj všeč. Potem sem se udeležila usposabljanj. Ko sem se po nekaj letih bivanja na tujem doma zaposlila kot učiteljica, pa sem se spet povezala z Amnesty; mislim, da je bilo to v okviru projekta Pišem za pravice.
Kaj od tega, kar je na voljo skozi Šolo človekovih pravic, se ti zdi posebej koristno?
Najbolj praktična zadeva za splošno učiteljsko skupnost se mi zdi maraton pisanja pisem Pišem za pravice. Vse je tako lepo pripravljeno, gradivo je uporabno, lahko se ga izvaja pri različnih predmetih (sama sem ga pri angleščini, v sodelovanju s sodelavkami, ki so za akcijo). Dijaki pa tako ustvarjajo nekaj konkretnega, se seznanijo z resničnimi situacijami, se soočijo s problemi, za katere še niso slišali. Dobijo občutek, da lahko nekaj malega prispevajo k spremembi.
Potem pa so tu še razne delavnice, najbolj mi je ostala v spominu tista z baloni na temo migracij. Pa razna izobraževanja, vedno z zanimivimi gosti in temami.
Če bi morala izbrati najljubšo vašo aktivnost, pa je zame to kar cel projekt Start the Change. Od lanskega šolskega leta me je ta projekt zagotovo najbolj zaznamoval; priročnik, ki smo ga skupaj testirali in pilili, izobraževanja in učitelji, s katerimi sem se na njih povezala …
Kaj ti pomenijo človekove pravice? Kaj se te posebej dotakne?
Človekove pravice so mi osnova za složnost in dobre odnose med ljudmi, za dobre in učinkovite sisteme. Pomembno je, da jih poznamo in se jih zavedamo, da opazimo, kdaj so kršene. Samo tako lahko ukrepamo. Veliko mi pomeni, da sem seznanjena z drugimi resničnostmi, da pogledam izven svojega mehurčka in da lahko k temu spodbujam tudi mlade.
Na katere izzive s področja človekovih pravic naletiš pri svojem delu oz. v šolskem okolju?
Najbolj in največkrat me v svojem okolju prizadene nestrpnost, nesprejemanje. Ko je nekdo »drugačen«, ne ustreza normam, koliko ovir je pred takim človekom! Potem so tu takšne male krivice, ki ostanejo skrite: neenakost med spoloma, ki se nam zdi kar samoumevna, pa »nedolžne« rasne, verske, spolne mikroagresije, ki se v naši družbi tolerirajo. To ni prav.
Drugače pa se z dijaki v zadnjem času veliko pogovarjamo o okoljski nepravičnosti, vidim, da jih to obremenjuje, čeprav se najbrž ne jaz ne oni ne zavedamo v polni meri, kako resno je stanje.
Na vaši šoli je že drugo leto aktivna mladinska skupina, ali je zato pri vas kaj drugače? Se pozna na »duhu« šole, večji senzibilnosti za človekove pravice?
Seveda, to je ena res posebna skupina. Čeprav nas je malo, imamo kar velik doseg. Lani smo uspeli organizirati Špil za okolje, ki ga je obiskalo kar veliko mladih. Letos pa smo z vrstniki in starejšimi kuhali mineštro. Dijaki in učenci imajo res dobre ideje, podpira nas vodstvo šole in tako se ustvarijo dobri pogoji, da se duh pravičnosti in aktivizma lahko počasi širi po šolskih hodnikih, v učilnice in onkraj njih, pravzaprav na vse mesto.
Kako nasploh mladi razumejo človekove pravice – ali so radovedni v zvezi z njimi?
Mislim, da se mladi bolj kot z globalnimi problemi ukvarjajo s svojimi – šolskimi, medvrstniškimi, domačimi … nasploh je odraščanje po mojem velik izziv. Kar pa ne pomeni, da ne opazijo krivic, ki se okrog njih dogajajo. Na to večkrat opozorijo, se tudi razjezijo, le ukrepati jim je včasih težko, ker se nočejo izpostavljati. Radi se o tem pogovarjajo, z malo spodbude in veliko organizacije pa tudi izvedejo kakšno super akcijo.