Tudi tokrat so naši glasovi in pisma štela in prispevala k odpravam krivic.
Začnimo z najnovejšo fantastično novico - Mosesa Akatugbo so v Nigeriji pomilostili. Zanj se je v 118 državah decembra 2014 zavzelo 360.000 ljudi. Mosesa so obsodili na smrt, ker je ukradel tri mobilne telefone - to je priznal, potem ko so ga večkrat mučili. Mosesa, danes starega 24 let, je višje sodišče obsodilo na smrt z obešanjem novembra 2013, potem ko je bil v zaporu že osem let. V času aretacije je bil star 16 let; obtožili so ga oboroženega ropa. Ob aretaciji so ga vojaki in policisti ustrelili v roko ter pretepli po glavi in hrbtu z mačeto in palico. Kot je povedal, so ga za več ur zvezali in obesili v sobi za zasliševanje. Policisti so mu s kleščami pulili nohte na nogi in roki ter ga prisilili k podpisu priznanja, ki so ga napisali sami. Konec maja je bil pomiloščen. V Amnesty smo zanj delali več let. Pomilostitev Mosesa, ki sploh ne bi smel biti obsojen na smrt, saj je bil v času kaznivega dejanja mladoletnik, je zmaga pravičnosti ter glasen opomnik, da moč ljudi in kampanje za človekove pravice res prispevajo k izboljšavam. Če se ne bi zanj zavzelo na tisoče ljudi z vsega sveta, morda nikoli ne bi bil osvobojen. (Več - v angleščini.) Za Mosesa v slovenski sekciji sicer nismo pisali, smo pa na njegov primer opozarjali že v preteklosti in podpornike preusmerjali k podpisu na drugih straneh. Ob izpustitvi je dejal: "Člani in aktivisti Amnesty International ste moji heroji. Zagotavljam vam, da vaš trud ni bil zaman. Obljubim, da bom aktivist za človekove pravice - da se bom boril za druge."
Z veseljem vam sporočamo tudi dobro novico iz Južne Afrike, natančneje iz Mkhonda, kjer ženske in dekleta niso imele dostopa do celovite zdravstvene oskrbe. Januarja je klinika v tamkajšnjem mestu Amsterdam delovni čas ordinacij za nosečnice z dveh dni razširila na vse dni v tednu. Dekleta in ženske tako lahko zdravnika obiščejo kadarkoli. Ta ukrep je zelo zmanjšal čakalne vrste, še posebej pomemben pa je za zaposlene ženske, ki jim zdaj ni treba več jemati dopusta, da lahko obiščejo zdravnika. Dekleta in ženske, ki delajo na kmetijah, za tak dopust niso plačane, kar je še dodaten razlog, da zdravnika ne obiščejo tako pogosto, kot bi bilo potrebno. V začetku marca jih je obiskala tudi ekipa Amnesty International in jim predala še nekaj solidarnostnih sporočil. Ena od žensk, Thandeka, je dejala: "Prejele smo pismo neke deklice. Po pisanju sodeč je bila še zelo majhna. Vendar je napisala, da misli na nas in da nam želi najboljše. Bilo je tako prisrčno. Hvaležne smo. Pisem z Japonske sicer nismo razumele, vendar cenimo, da mislijo na nas in nas podpirajo." Zahvalile so se vsem, ki so pisali zanje, Maria Shongwe pa je še dejala: "Vesele smo, saj nam pisma iz toliko držav dajejo upanje, da se bodo stvari enkrat uredile. Čeprav ne razumemo vseh jezikov, smo zelo vesele podpore in imamo še dodatno motivacijo, da bomo še bolj aktivne."
Oglasila se je tudi Chelsea Manning, ki se je zahvalila za pisma podpore, ki jih je prejela v zapor. Napisala je tudi, da ji dnevi v zaporu trenutno kar hitro minevajo - dela, študira, z odvetniki pa pripravljajo pritožbo, vendar še vedno čakajo dostop do vseh dokumentov, uporabljenih v sojenju. Poleg tega redno telovadi in tako ohranja zdravje. Na koncu je napisala še: "Vesela sem, da so se Amnesty International in njeni številni podporniki zavzeli zame. Mislim, da opravljate dobro delo, ker ljudi obveščate o tem, kaj se dogaja z mano. Še enkrat se vam zahvaljujem, ker ste mi pisali, in upam, da mi boste pisali tudi v prihodnje!"
Marca smo premierju Miru Cerarju predali apele, ki ste jih napisali za odpravo diskriminacije Romov. Velik vtis nanj je naredilo tako veliko število pisem, ki so jih napisali mladi, predvsem pa iskrena skrb, ki so jo izražali za Rome, ki nimajo dostopa do vode. Dodal je, da se bo zavzel za rešitev problematike. Nekaj učencev je glede romske problematike pisalo tudi varuhinji človekovih pravic Vlasti Nüssdorfer, ki nam je sporočila, da so jo ta pisma spodbudila, da septembra obišče otroke v romskem naselju Goriča vas, pa tudi šolarje, ki so ji pisali.
Indijska vlada, ki smo ji pisali ob 30. obletnici največje industrijske nesreče v mestu Bhopal, da bo ponovno preučila število mrtvih in poškodovanih v nesreči, ki že od leta 1984 čakajo odškodnine in nadomestila. To je morda velik korak k temu, da podjetja, odgovorna za nesrečo, plačajo odškodnine, primerne razsežnosti katastrofe.